Zorko Zlatoper: Post ali način življenja?

»Mi živimo v temi, a imamo stikalo, samo prižgati ga rabimo.«

Zorko Zlatoper je eden tistih ljudi, ki te s svojo mirno držo okuži takoj, ko stopiš v kontakt z njim. Že od malih nog ga spremlja šport, nadgradnja je bila tudi formalna izobrazba za športnega pedagoga, ker tako lahko znanje prenaša tudi na mlajše rodove. Ko je stopil na pot samospoznavanja in samo-realizacije je začel odkrivati duhovne resnice, ki so prej nekako spale v njem. Te resnice in duhovni zakoni so mu v pomoč, da jadra skozi življenje igrivo in z minimalnim stresom. In ravno te resnice so odsev njegove mirnosti. Z Zorkom bi lahko načeli marsikatero temo in jo v »Flow« elementu secirali v globine (kar verjetno še bomo😉) ampak tokrat smo ga povprašali malo več o prehrani in postenju.

1. Ker smo se spoznali v družbi mrzle vode začniva kar s slavnim Wim Hofom in njegovim stavkom: »We eat too much!!« Se ti zdi, da sodobni Evropejec res je preveč?

Absolutno! Absolutno! Poglej samo kako vse skupaj izgleda, ko gremo v restavracijo, kako velike krožnike dobimo?! Kakšne so porcije? Kaj nam govorijo že v šoli? Jejmo 5-krat na dan, zdravniki nam pravijo jejmo med obroki, res »too much« vsega in ko se enkrat zaveš tega in pričneš poslušati svoje telo prideš do resnice. Jaz trenutno jem 2-krat na dan, pa še to mi je včasih preveč. S tem, da sem aktiven, vsak dan, čisto vsak dan. Tako, da ja absolutno jemo preveč, saj to se nam vidi😉 ! Če se ozremo naokoli, je kar umetnost najti zdravo grajenega človeka.

2. Kdaj si ti začel razmišljati o svojih prehranjevalnih navadah in zakaj?

To se pa lahko ozremo že približno 15 let nazaj, ko sem še aktivno treniral dvoranski nogomet. Takrat sem vsak petek pred tekmo, po tednu intenzivnih treningov, doživljal hude bolečine. Pred tekmo se mi je skoncentrirala bolečina v mečih, da sem prve pol ure komaj tekel, dokler se ni »motor zalaufal« in potem je steklo, tako da sem lahko zdržal tekmo. To mi je bilo zanimivo, od kod te bolečine, saj sem delal raztezne vaje, mislil sem, da se prehranjujem pravilno, bil sem »Difovc« (op. avt. Študent Fakultete za šport), spraševal sem ljudi kaj bi lahko bilo, … Da skrajšam zgodbo, začel sem spreminjati prehrano. Vključil sem veliko, veliko, veliko več sadja in omejil meso. To je bila edina sprememba in poleg manjše izgube teže, so tudi bolečine v mišicah izzvenele, poleg tega pa sem bil še fizično bolj pripravljen kot prej.

3. Omenil si, da si omejil meso? Omejil ali nehal jesti meso?

Ne, omejil. Jaz ne jem mesa zadnja štiri leta oz. se prehranjujem brez živalskih proizvodov. Iskreno sem vedel, da bom enkrat nehal jesti meso, ampak očitno prej nisem bil pripravljen, ker sem bil po domače povedano »sprogramiran«, saj veste, športnik brez mesa?! Ne more normalno funkcionirati! Kje boš dobil proteine? To ne gre. Ljudje smo mesojedci. To je bilo usidrano v meni, v mojem umu. In moral sem iti čez to. Ja, prvo obdobje je bilo težko, ampak potem, ko sem skozi svoje izkušnje spoznal vse skupaj, se ne vrnem več nazaj, niti se ne morem. Človek, ko enkrat pride na določeno vibracijo, bo šel težko nazaj. Ok, ja, meso mu lahko zadiši ampak ga ne bo poskusil, ta opcija zanj ne obstaja.

4. Greva konkretno na post. Kako bi popolnemu laiku razložil kaj je smisel oziroma bistvo postenja?

Kot prvo bi smisel postenja razlagal tistemu, ki ga to zanima. Nekako sem se odločil, da stvari, ki jih izvajam ponujam le ljudem, ki si tega res želijo.

Postenje bi v kratkih stavkih razložil kot čiščenje uma in telesa. Nekako ne gre za stradanje ampak za zavestno odločitev da se boš za nekaj česa odrekel hrani, ker hrana te bo čakala, hrana ne bo šla nikamor. Tako, da ja gre za telesno in duhovno čiščenje telesa.

5. Je post po tvojem mnenju primeren za vsakega človeka, ne glede na zdravstveno stanje, starost in podobne parametre?

Za večino ljudi je post primeren, s tem da morajo biti sami odločeni, da želijo narediti nekaj smiselnega za sebe. Lahko se lotimo različnih oblik postov, od lažjih do težjih. S tem, da pri človeku, ki je navajen jesti večje količine, mu vsaj jaz ne bi takoj odrezal vsega, ampak bi šel postopoma. Človek, ki je 5-krat na dan, pride do mene, omejiva najprej prehrano na 2 obroka dnevno ter izključiva vse živalske proizvode. Potrebno je doživeti šok, iti ven iz cone udobja, ker drugače ostaneš tam kjer si.

Na primer pri otrocih pa ne bi pripročal posta, kajti oni že sami, če jih seveda mi ne silimo, vedo kdaj so lačni in kdaj ne. Problem nastane, ko jim odrasli vsiljujemo ritem, zajtrk ob tej uri, kosilo ob tej uri, … Telo na ta način navadimo na vzorec in tudi če nismo lačni, ko je ura dvanajst dopoldne bo zakrulilo v trebuhu.

Moja izkušnja je bila taka, da kadar sem bil lačen sem bil tudi živčen in to mi ni bilo všeč zato sem želel nekaj narediti. In s tem, ko omejimo hrano, treniramo disciplino, začnemo poslušati sami sebe in tako lahko naredimo korak naprej.

6. Na internetu najdemo kopico različnih metod postenja, zeleni post, ki je vezan na obilico zelene zelenjave v obliki smootijev, post s toplimi juhicami, post s samo eno vrsto hrane in tako dalje. Je to le iskanje »rešitev«, ki bi pokrile večjo množico uporabnikov?

Jaz mislim, da je vse smiselno. Tudi to, da se približa uporabnikom, ker ljudje imamo različne navade, različne želje. Vsi posti so primerni, spet pa je odvisno kdaj se ga lotiš, zakaj, ali se ga lotiš sam, v skupini, …

Tukaj lahko povem, katere poste sem sam poskusil. Začel sem s težjimi oblikami posta, bili so stresni oziroma tako bom rekel, intenzivni in kratki. Začel sem s suhim postom, to pomeni, da v telo ne vnašaš nič, niti vode. Narediš ga za kratko obdobje. Sam sem ga naredil za max. 24h oziroma enkrat je naneslo na 36h s spanjem vred. To sem naredil kar vsako nedeljo, torej štiri poste na mesec. To je bilo moje raziskovanje, eksperimentiranje. Zraven sem spremljal enega vegetarijanca, ki je ponujal nasvete kako in kaj. Meni osebno je lažje narediti en dan suhega posta kot 3 dni posta samo z vodo, kar naj bi bilo nekako izenačeno.

Potem je intermitentni post, to verjetno vsi poznajo. Gre za 8 ur hranjenja + 16 h postenja. Zakaj je to pametno? Ker če pogosto jemo, telo porablja energijo iz sladkorjev, če pa naredimo daljši post to telo zazna in prične porabljati energijo iz maščob in toksinov ter raznih bolnih celic, temu se reče tudi avtofagija.

7. Ok to je bilo sicer moje naslednje vprašanje za vse tiste, ki še ne čutijo več-dnevnega posta. Omenil si 16h posta, jaz sem zasledila vsakodnevni 12h post, ko npr. zvečer pojemo zadnji obrok do 19h in nato zajtrk šele po 7.uri zjutraj?

Ljudje smo si različni. Eni delajo 12/12, drugi 8/16, spet tretji 4/20. Obstaja tudi »OMAD protokol«, to pomeni 1 obrok na dan, 23h ne jemo. Eni tak način prehranjevanja prakticirajo vsak dan.

8. Post in izguba telesne teže? Tudi ena od marketinških nebuloz ali dejansko lahko vplivamo dolgoročno na svojo telesno težo s postenjem?

Dolgoročno težko rečem, kajti lahko se nekdo odloči, pride na post za 7 dni, potem pa naslednjih 50 tednov živi spet po starih navadah. Tak človek ni naredil nič. V tistem trenutku, si očistil telo, ampak um ni razumel zakaj je šel na post. Ti moraš narediti spremembe v glavi, če ni konkretne spremembe ne moreš pričakovati rezultatov. Pri izgubi teže so primeri zelo različni. Če govorimo o tedenskem postu na vodi in tekočini, eni ne izgubijo nič, drugi ogromno, eni že v enem tednu pridobijo nato vse nazaj. Jaz na primer pri suhem postu izgubim 1 kg/dan, pri postu s tekočino 0,5kg/dan, potem se moje telo hitro opomore nazaj. Odločilno je, kaj se dogaja v tvoji glavi, ker od tega je tako ali tako odvisno celo naše življenje. S prepričanji lahko vplivamo na svojo težo, ne samo s hrano.

9. Ko sem sam malo testiral postenje (npr. 36ur samo voda), sem začutil, da sem telesno precej bolj fleksibilen in tudi poln energije. Imaš s tem podobne izkušnje ali je odziv telesa na postenje (tudi tista daljša, 7 dnevna in več) različen od posameznika do posameznika?

Podobni občutki. V našem telesu se neprestano dogajajo verižne reakcije, vezane na naše počutje. Če si žalosten, jezen, so to zelo močne negativne emocije. In obratno, če smo dobre volje, nežni, sočutni, ljubeči, so to pa še močnejše, a hkrati pozitivne vibracije. Ti pozitivni občutki pridejo, ko se zavedamo, da smo zavest, da smo nekaj več od telesa in uma. Ko si v slabih občutkih se identificiraš s svojimi mislimi. Zato si takrat zakrčen in zaprt. Ko ponotranjimo, da smo vsi eno, da smo povezani, da smo božanskost, da smo svetloba - To vsi vemo, ampak ko to ponotranjimo z orodji kot so postenje, hladna voda, meditacije, takrat potrjuješ to kar je resnica zate, takrat pridejo dobri občutki, sprostiš gonilno silo, ki jo ima vsak v sebi! Samo potrebno jo je poiskati. Danes sem prebral krasen stavek. Prideš do pipe za vodo, voda ne bo sama stekla ven, rabiš odpreti pipo, da bo voda stekla ven. Če boš samo gledal ne bo nič. Isto je pri nas. Mi živimo v temi, a imamo stikalo, samo prižgati ga rabimo. In to je stvar, ki sem jo dojel pri sebi in bi jo rad delil tudi z ostalimi.

10. Kako pomembno vlogo pri postenju ima »ponovno hranjenje« torej, ko enkrat zaključimo post, kaj potem? Tisti, ki niso najbolj naklonjeni post metodam omenjajo celo »sindrom ponovnega hranjenja«, ki lahko sproži depresijo, anksioznost?

Če spet stopimo v um se nam lahko kaj hitro kaj takega zgodi. Zato je pomembno, da vemo zakaj smo se sploh odločili za post. Ljudje želijo instant metode, ni en teden posta dovolj, da ti bo podaljšalo življenje za 10 let. Orodja, ki jih pridobiš ob postenju potrebuješ vključevati v tvoje navade. So ljudje, ki gredo enkrat na post in dojamejo celoten pomen, imaš pa ljudi, ki hodijo in hodijo pa ni spremembe. Dokler ne dojameš, ti tudi post ne bo pomagal.

11. V pogovoru si mi omenil, da je tvoja dušna pogodba dvigovanje osebne in kolektivne vibracije in s tem naše zavesti ter da je tvoj pristop k temu holističen. Nam zaupaš svoje dnevne rituale s katerimi ohranjaš višje vibracije?

Ja to mi je pa nekaj najlepšega, sploh jutranji ritual. Poskušam vstati čim bolj zgodaj, nekje med 5 – 6 uro zjutraj. Prvo grem na stranišče, nato mrzel tuš (max. 2 minuti), nato oddelam svojo meditacijo, ki je skupek parih meditacij, ki so mi pri srcu. V tem vztrajam pol urce do 45 minut. V enem dnevu poskušam narediti toliko minut meditacije kolikor imam let (op. avt. smeh). Če zjutraj odmeditiram le 30 minut, naredim 15 minut še zvečer. Tekom sprehoda s kužki naredim dihalne vaje. Med hojo se najprej nadiham nato med izdihom poskušam narediti čim več korakov (med 30-40 korakov v povprečju) in to ponovim 5-6 krat. Obvezno vse skozi nos, usta so zaprta ves čas. Ko se vračam domov izvajam afirmacije, tiste, ki jih začutim. Ko vidim, da me nekje nekaj bremeni, da sem nestabilen, s pomočjo afirmacij reprogramiram um. Nato služba.

Kaj še počnem? Dnevno se poskušam opozarjati, da ne zaidem z mislimi preveč daleč in pa vadba z lastno telesno težo je tudi ena od mojih stalnic. To mi je kar se tiče športa in gibanja dovolj, da lahko potem delam vse ostale športe na kar visokem nivoju. To vidim in opazujem pri drugih, sploh če so iste starosti, kot jaz. Jaz se še vedno počutim star 34 let. Zvečer berem, pogledam kakšen dokumentarec in obvezno pred spanjem Kojčeve misli (op. avt. Martin Kojc, avtor knjige Učbenik življenja).

12. Svoje znanje in spoznanja pa deliš tudi na delavnicah. Trenutno se le te onemogočene a za dobre vsebine se vedno najde pot. Nam zaupaš kaj pripravljaš in kje te lahko spremljamo?

Verjamem, da se bodo stvari, ki se trenutno dogajajo kmalu zaključile. Računam na to in najrajši delam v živo. Da pogledam človeka v oči, on mene, da se začutimo. Tako da delal bom na temu, da lahko izvajam delavnice v živo, če pa se ne bo dalo drugače pa seveda bo potrebno iti tudi preko spleta. Kajti moj namen je, da se s tem ukvarjam tudi v prihodnosti.

13. Če bi naši bralci želeli konkretno orodje s katerim ohranjajo višje vibracije, ki je enostavno in praktično za izvajati na dnevni bazi, kaj bi jim predlagal?

Bi jim predlagal kar Zlati izziv. To je moj naslednji projekt. Teorija je nekaj, praksa pa čisto nekaj drugega. Ogromno ljudi ve izredno veliko v teoriji, v praksi pa zamrznejo. Torej Zlati izziv vključuje bivanje pri meni in gremo skupaj skozi te rituale, ki jih sam dnevno izvajam s tem, da se zadeve prilagodijo kar se tiče hrane, hladne vode, meditacije, gibanja, pogovorov…

14. Za konec pa še vprašanje, ki nam bo v navdih za nadaljnje raziskovanje naših WolFlow vsebin in ga dobijo vsi naši sogovorniki. Kdo so bili in so še tvoji življenjski učitelji?

Dejansko so moji učitelji vsi, ki jih srečam v življenju, od vsakega se lahko nekaj naučiš. Od družine, od partnerice, od otrok, od prijateljev, … Veliko znanja pa so mi dale knjige in splet…začel sem z Urbanom Urbancom, z Andrejem Pešcem, nato B. Lipton, Joe Dispenza, Gregg Braden, Sadguru, Swami Vivekananda, Martin Kojc, nekako modreci in jogiji, ki so živeli in živijo še dandanes so bili z mano preko ekrana kar vsak dan. Za ene stvari nisem potreboval dosti, sem rabil le informacijo, da mi je naredilo klik, za druge pa ja, rabimo več.

Za vse, ki vas zanima Zlati izziv pa lahko sledite Zorku na njegovi FB strani.

Tokrat bo zaključek intervjuja v stilu "... se nadaljuje ..."😊💛.