Search

Vsak izmed nas šteje in čisto vsak izmed nas ima pomembno vlogo!

Učimo se z opazovanjem narave


Ko sredi gozda vidimo mogočno, visoko hrastovo drevo, najprej pomislimo, seveda najmočnejši zmaga, preživi! Tako nas učijo tudi v šoli, tako je »prav« tudi na delovnem mestu. Le tisti na vrhu, tisti so nekaj dosegli, tisti res znajo in so močni. Borba za uspeh, za ugled, za denar, za nazive, za pozornost. In vsi naj bi strmeli k temu, ker to nas učijo, da je smisel bivanja.

V naravi mi je všeč to, da ima vse svoj zdravorazumski namen. Harmoničen preplet, ki ga ne začutim kot medsebojno borbo. Okoli mogočnega hrasta so res rastla tudi manjša, na prvi pogled šibkejša drevesca. Niso ujela dovolj svetlobe, niso zrastla v mogočni hrast. Je bil njihov namen na tem planetu Zemlja nepomemben? Ne, narava ne deluje tako. Mala drevesca, ki so rastla okoli mogočnega hrasta, so v nekem obdobju s svojimi mladimi zelenimi listki nahranila morda srne. Ta drevesca so ponudila hrano divjim živalim, vmes pa je hrast rastel proti svetlobi. Naravni prebavni krog gre nekako tako, da kar damo notri gre slej ko prej tudi ven. Iztrebki srne so tako obogatili gozdno podlago. To isto gozdno podlago v kateri rastejo korenine mogočnega hrasta. Mogočna krošnja hrasta je zavetje za kopico živalskih vrst, najhitreje opazimo ptiče in veverice. Tudi te se prehranjujejo, tudi te izločajo iztrebke, poleg tega pa v svojem dnevnem ritmu raznašajo gozdne plodove, ki tudi tako ali drugače pristanejo na gozdnih tleh. V senci krošnje se razvija novo življenje.

A ko bodo nebo prekrili temni oblaki in bodo na Zemljo poslali strele bo mogočni hrast tisti, ki bo prvi izpostavljen udaru. Takrat bodo mala drevesa v zavetju mogočnega hrasta.

Kaj če bi tudi ljudje tako delovali? V simbiozi, vsak veličasten v svoji vlogi, kajti čisto vsak je pomemben v kolesju bivanja.

Čudovito učno uro smo izkusili tudi na družinskem potovanju v Franciji. Nenačrtovano smo se ustavili v rezervatu Monts d'Azur, kjer smo lahko opazovali evropske bizone in konje Przewalskega (zadnji divji konj evrazijske stepe) kako sobivajo v čudovitem naravnem okolju, kjer je človek le gost. Pašniki se ne obdelujejo in ne kosijo. Bizoni, konji in jeleni opravljajo to kmetijsko delo in spodbujajo biotsko raznovrstnost. V rezervatu živi nekaj sto vrst, vse živalske družine skupaj (sesalci, ptice, žuželke, ribe itd.). V parku smo

priča (za človeka) zapletenim naravnim pojavom, kjer ima vsaka živalska vrsta v parku svojo edinstveno vlogo pri dinamiki ekosistemov. Nazorno smo lahko opazovali kaj se zgodi, če delček parka ne poseljujejo živalske vrste, kako gozd izgublja svojo moč, če ni doprinosa živalskih vrst, na drugi strani pa kako dejansko zasije narava, če ji omogočimo sobivanje rastlinskih in živalskih vrst in nevmešavanje človeka. Videli smo tudi »poškodovanega« konja, razložili so nam, da niso brezčutni, vendar nevmešavanje pomeni tudi to, da pustiš naravi, da bo naredila tako kot je potrebno.


Spoznavanje parka vzbudi radovednost obiskovalca in spodbuja spoštovanje do narave. Zgledovanje po naravi in sobivanje z njo bi nam ljudem verjetno olajšalo marsikatero tegobo današnjega časa.

Če vas bo pot nesla v Francijo vam toplo priporočamo ogled rezervata, kjer cilj ni ustvariti mesto za množični turizem, kjer so živali blago. Tu se kaže neomajna želja po združevanju odgovornega turizma in ekologije, na mestu, kjer človek ni gospodar, ampak ponižen gost divjih živalskih in rastlinskih vrst.


Tudi v Sloveniji imamo čudovito naravo, turistično smo vedno bolj priljubljena svetovna destinacija, a le z odgovorno in včasih tudi zdravo ponižno držo bomo lahko ohranili rajski vrt v katerem bivamo.