Gibanje - orodje za soočanje z življenjskimi izzivi

Katarina Leben: »kako povezati skupino v neko harmonično celoto, da sodeluje, se povezuje in si pomaga. Kajti, ko se to zgodi, dejansko vse steče.«

Sproščen pogovor z uni.prof. športne vzgoje Katarino Leben je pravi »Flow« vpogled v svet gibanja in spoznavanja otrok. Skoraj 10 let izkušenj kot športna pedagoginja v vrtcu Metulj, kjer koordinira in izvaja dejavnosti za področje gibanje, 5 leto zapored zlato priznanje na natečaju » Najbolj športni vrtec«, ki ga podeljuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter najpomembnejše, več kot 300 nasmejanih otrok, ki je šlo skozi njene športne programe, so le nekateri dosežki mlade športne duše.

1. Katarina, najprej nam zaupaj ali je ljubezen do športa v tebi že od malih nog? In kaj je bil povod, da si se odločila za poklic športnega pedagoga?

Ljubezen do športa je v meni že od malih nog, a v otroštvu sem ga raziskovala predvsem na spontan način, s samostojnim preizkušanjem gibalnih izzivov. V usmerjen šport sem se vključila nekoliko kasneje, ko me je navdušil ples in me spremljal rekreativno in sčasoma tekmovalno dobrih 15 let.

Tisti ključni vzgib, da sem se odločila za študij na Fakulteti za šport pa izvira iz spodbude profesorja za športno vzgojo (g. Goran Jablanov) na Gimnaziji Jožeta Plečnika, ki mi še danes predstavlja vzgled za dobrega pedagoga. Njegov ključni stavek, ki je preusmeril mojo pot je bil: »Fakulteta za šport je fakulteta za življenje«. In res je bila. Pred tem se je moj naravoslovni del narave nagibal k vpisu na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo. Ideja, da lahko delujem na področju športa me je usmerila na informativni dan in sedaj sem tu.

2. Starši pogosto »telovadbo« za otroke vidimo, kot tekanje, skakanje, pač nekaj kjer se otroci utrudijo in »znorijo«. Pri tvojih urah gibanja pa sem opazila kopico pripomočkov oziroma lahko bi jim rekla tudi ovir s katerimi so se soočali otroci. Nam lahko prosim zaupaš tvoj koncept dela?

Moj koncept dela je usmerjen na otrokovo pot do cilja. Svojo vlogo vidim predvsem v pripravi varnega in stimulativnega učnega okolja, ki podpira njegovo pot. Otrokom želim torej ponuditi čim več možnosti znotraj katerih sami iščejo rešitve. Končni cilj ponavadi zastavim jaz, a znotraj njega skušam dopustiti dovolj svobode za otrokovo kreativnost. Namen je spodbuditi otroka, da razvija spretnosti, preko katerih bo na svoj način prišel do zastavljenega cilja.

Športni pripomočki pa so predvsem odličen motivator za razvijanje in utrjevanje gibalnih sposobnosti in spretnosti.

3. So vas to učili na fakulteti ali si po končanem študiju sama raziskovala in povezovala različne prakse katere si nato vpeljala v svoje delo?

Nekaj od tega so nas zagotovo učili tudi na fakulteti. A tak način dela se je razvijal predvsem kasneje v praksi. Največ izkušenj sem pridobila kot športna pedagoginja v vrtcu Metulj, kjer sem sledila konceptu dela pedagoške vodje (ga. Jelke Zornada), ki na področju vzgoje predšolskih otrok nosi v sebi zakladnico praktičnega znanja. Veliko znanja sem pridobila tudi z neprestanim raziskovanjem in s strokovnim izpopolnjevanjem. A ni večje šole kot je neposredno delo z otroki. Bistveno je opazovanje otrok. Bolje kot jih poznaš, lažje pripraviš učinkovito učno okolje.

4. Zanimivo mi je bilo, ko si pri svojem delu povezala gibalne izzive z življenjskimi izzivi. Nam lahko malo več poveš o tem?

Gibalni izziv je že sam po sebi življenjski izziv in obratno. Navsezadnje se življenje dogaja skozi gibanje. Neprestano se soočamo z nepoznanimi izzivi, ki pridejo do nas včasih spontano, včasih namerno. In kadar govorimo o kvalitetnem, usmerjenem gibanju, na primer o športni vadbi, je ta lahko odlično orodje oziroma trening za soočanje z življenjskimi izzivi.

Ko otroka soočimo z novo gibalno nalogo, v skladu z njegovo razvojno stopnjo, je primarni izziv običajno bolj povezan s psihično omejitvijo kot s telesno. In če se znotraj procesa učenja otrok uspešno sooči s strahom, mu raste samopodoba, samozavest, kar posledično vpliva tudi na lažje soočanje z ostalimi življenjskimi izzivi.

5. V telovadnico dobiš vsako leto kopico novih otrok, vsak s svojimi strahovi, omejitvami in vedenjskimi vzorci. Kaj je zate, kot pedagoga največji izziv, ki ga imaš pri svojem delu?

Največji izziv je povezati skupino v harmonično celoto, ki sodeluje in se povezuje. Ko otrok najde v skupini svoje mesto in v nalogah smisel, se mu začnejo dogajati spremembe na vseh področjih. Ne gre le za doprinos k gibalnemu razvoju, temveč tudi k socialnem, čustvenem, kognitivnem, vedenjskem …

6. Zdaj pa te bom prosila še za nasvet za nas starše, morda še posebej za mamice. Koliko opore, pomoči dejansko potrebujejo naši otroci pri odkrivanju novih gibalnih veščin? Kje tudi sama opaziš največ »nepotrebnega« vmešavanja nas staršev pri igri z otroki?

Po mojem mnenju je ključno prepoznavanje, kje otrok potrebuje oporo, koliko jo potrebuje in kje je ne potrebuje. Velikokrat je naša največja opora le prisotnost v prostoru, včasih pa tudi odsotnost. Pri otrocih, ki rabijo čustveno oporo ob novem gibalnem izzivu, je včasih dovolj že le naš pogled ali dotik. Na primer stik roke na hrbtu otroka ob učenju kolesarjenja ali pa prisotnost ob otroku med ravnotežnimi izzivi.

Dejstvo je, da starši v največji meri vplivajo na otroka s svojim vzgledom. Kot je znano, v veliki meri strah vsadimo otrokom odrasli. Res je, da otrok z raziskovanjem življenja tudi sam spoznava prijetne in neprijetne izkušnje in oblikuje svoje notranje strahove. A če bi otrok vsak padec doživljal tako kot ga pogosto doživljamo odrasli, ne bi niti shodil.

Ne želim kritizirati pristopov staršev, vas pa spodbujam, da otroku v čim večji meri dopuščate lastne izkušnje. Otrok vas bo poklical, ko bo potreboval vašo pomoč. In nič ni hudega, če ob raziskovanju svojih telesnih zmogljivosti pade. Le tako se bo naučil varno padati in vstajati ter presojati do kje je v tem trenutku že sposoben izvajati nalogo sam in kje še potrebuje nekaj vaje oz. vaše pomoči. Ob tem pa se bo naučil tudi poiskati in prositi za pomoč.

7. Še konkretno podvprašanje. Če nas je mamice oziroma očke strah je boljše, če nismo prisotni pri učenju določenega elementa?

Učenje s strahom, vsaja strah tudi v otroka. Posledično je telo nesproščeno in fizične ter psihične zmogljivosti otroka so manjše kot bi bile sicer. Kljub temu je ponekod iz vidika varnosti nujno, da je odrasla oseba ob učenju novih gibalnih elementov prisotna.

A odrasli, ki preudarno reagira ob situacijah, ki so potencialno nevarne, v otroku razvija bistveno bolj zdrav odnos do soočanja z izzivom. Posledično otrok lažje in hitreje doseže cilj.

Če se kot starši lahko distancirate od strahu in ste v prostoru zgolj z namenom opore, je vaša prisotnost lahko zelo koristna. Kot že omenjeno, menim, da je ključna vloga odraslih zagotoviti otrokom kar se da varen prostor in spodbudne pogoje znotraj katerih lahko čim bolj samostojno pridejo do cilja.

8. Včasih za otroke ni bilo toliko tečajev. Nas so starši postavili na kolo in smo se nekako naučili, danes pa obstaja za vse tečaj, torej strukturirano, vodeno učenje. Je pa razlika kdaj smo »mi« speljali kolo, kako pa zdaj že otroke čim shodijo postavimo na kolo, rolarje, … Kaj meniš ti o tem?

Danes se ves čas dogajajo takšne in drugačne primerjave med otroki. Posledično tudi pričakovanja, da otrok čim prej obvlada kar se da veliko spretnosti. A zavedati se moramo, da predispozicije otrok niso enake. Pri isti starosti se nekateri otroci bistveno hitreje lahko naučijo določenih gibalnih spretnosti kot drugi. In s tem ni nič narobe. Vsak otrok ima svoj ritem. S pravilnim pedagoškim pristopom se v otroku lahko spodbudi motivacijo in samozavest, da otrok raziskuje tudi področja, ki so mu nekoliko manj blizu. A včasih je potrebno le počakati, da se telo nekoliko okrepi in otrok posledično zlahka sam usvoji gibalno spretnost, ki ji pred letom dni ni bil kos.

Razumem željo staršev, da bi bil njihov otrok čim hitreje opremljen z raznimi spretnostmi s katerimi raziskuje svet okoli sebe. A menim, da je ključno, da se motivacija vzbudi v otroku. Če bo otrok dobil negativno izkušnjo, ker nanjo še ni bil pripravljen, se mu lahko po nepotrebnem upre želja po nadaljnjem raziskovanju in utrjevanju te spretnosti. Tudi kasneje, v odrasli dobi.

9. Kot mi je znano, si čas karantene izkoristila še za en, nov projekt, ki pa bo v prvi vrsti vezan na odrasle. Nam ga prosim predstaviš?

Res je. Pričela sem s poučevanjem joge za odrasle - pod imenom YOGI{NI}. Pri vadbi za otroke gre predvsem za raziskovanje zunanjega sveta, pri jogi pa raziskujemo naš notranji svet, se spoznavamo, ozaveščamo naše vzorce, jih mehčamo in posledično znotraj sebe ustvarjamo pozitivne spremembe. Skozi prakso se prepletajo telesni položaji, dihalne tehnike, pristopi k meditaciji in drugi pristopi, ki nam pomagajo odložiti, kar ne potrebujemo več. Posledično izboljšujemo našo jasnost, razgibamo in predihamo telo in se vsesplošno bolje počutimo.

Jogo v trenutnih razmerah izvajam le preko spleta, sicer pa tudi v Kosezah in v Horjulu.

10. Kaj pa joga in otroci, je smiselno otroka spoznati s takšno obliko vadbe? Kaj lahko otrok pridobi za svoj razvoj s prakso joge?

Verjamem, da je joga za otroke lahko zelo smiselna, a jo sama kot samostojno dejavnost še ne izvajam. Med vadbo pogosto vpletam različne vaje za čuječnost - do svojega telesa in do okolice, skozi igro pa včasih tudi jogijske telesne položaje. Opažam, da se s tem v otrocih razvija sočutje in razumevanje sebe ter drugih, skupina se povezuje in otroci med gibanjem bolj smiselno uporabljajo svojo energijo.

11. Za konec pa še vprašanje, ki nam bo v navdih za nadaljnje raziskovanje naših WolFlow vsebin. Kdo so bili in so še tvoji življenjski učitelji?

Verjamem, da so mi življenjski učitelji vsi ljudje, s katerimi se na nek način izberemo. Z odraslimi si običajno nastavljamo ogledala s svojimi pridobljenimi vsebinami, z otroki pa v večji meri tisto bistvo sebe, ki se skriva za vsem tem.

Pri WolFlow-u z veseljem delimo kontakt ljudi za katere smo se na lastne oči ali izkušnje prepričali, da delajo zanimivo, strokovno in dobrosrčno delo. Tako za vse, ki bi radi Katarinino delo spoznali še bolj, kliknite na Fb profil MIGI – športne dejavnosti za otroke ali Yogi/ni , kjer vas čakajo programi za Vas in vašega malčka.